Sunday, September 28, 2008

Onkraj luknje v zidu

Poklicno delujem v telekomunikacijski industriji. V resnici sem čisti netehnik. Menda so me najeli prav zaradi tega. Podpisal sem papir in šel med inženirje. Še vedno sem tam v vlogi prevajalnika, »gatewaya«, če želite, med sferama tehnologiji posvečenih vsebin in širše razumljivega namenskega komuniciranja.

Telekomunikacijsko omrežje s celotno obdajajočo industrijo me je očaralo. Živčni sistem civilizacije je zanimiv preplet tehnoloških dejavnikov, razvojnih prizadevanj, ekonomske (ne)spretnosti lastnikov omrežij in vsebin ter lobiranj. Da, protokolni sklad OSI ima osem plasti. Nad aplikacijsko je še ekonomsko-politično-družbena. 

Panoga še vedno nosi oznako ekskluzivnosti in nedostopnosti. »Ah, to vejo pa tisti v razvoju,« sem pogosto slišal, ko sem še kot študent vrtal za nekoliko bolj poljudnimi razlagami delov omrežij. To se mi ne zdi dobro.

Telekomunikacije vidim predvsem kot katalizator dogajanja v družbi. Pomislite samo na poenostavljeno sosledje:  telefon – mobilni telefon – storitve zgodnjega spleta – mobilni prenosi podatkov – storitve in aplikacije (!) zrelega spleta. V dokaj kratkem obdobju so se nekje daleč  v ozadnju zgodili rezi in preskoki, ki nikoli niso prišli do oči in ušes javnosti. Ta jih je le začutila in (nekritično?) uporabila.

Predvsem v slovenskem prostoru pogrešam prostor za javno razpravljanje o telekomunikacijah, ki bi združeval tri poglede:

1. Posredovane interakcije v družbi: vsebina komunikacij, kako se povezujemo, kako ohranjamo stike in na kakšen način jih prenašamo v resničnost. 

2. Dogajanje v ekonomsko-politični sferi. Razmerja med akterji, vrednost infrastrukture in vsebin ter njena razporeditev. 

3. Tehnologijo na osi razvoja. Ne z vidika dodajanja funkcij, ampak predvsem kot odgovor na zgornja dva pogleda oziroma kot vzrok zanju.  

Po svetu nekaj podobnih kompetenčnih središč sicer že obstaja (Light Reading, Pulver Media, Contentinople, ...) Delujejo predvsem v obliki spletnih portalov in blogov. Praviloma so spremljevalna dejavnost podjetij, ki se ukvarjajo z analitiko. Če sem komu dal poslovno idejo, mi dolguje pivo.

Debata o telekomunikacijah naj se ne konča z vrsto priključka in njegovim ponudnikom. Za luknjo v zidom je prostor, ki ga, verjamem, poleg  zapriseženih tehnikov, z veseljem odkrivajo tudi ekonomisti, komunikologi, psihologi, filozofi in drugi. Začnimo s pisanjem!


Monday, September 22, 2008

Smo že tam!

V tem tednu bom bolj tiho. Sicer imam pripravljeni dve temi, ki pa ju bom moral še malo bolje oblikovati. 

Freizeita bo bolj malo. Imam precej dela s svojo in še eno sosednjo magistrsko ;). 

In ja, vem, da sem vam dolžan še vsebinsko-strateški  uvodnik v tale blog. Bom priden.

Monday, September 15, 2008

Twitter v podjetju ali srečen konec neke komunikacijske blokade

Vse se je začelo s težkimi in presunljivimi izjavami članov uprave.

Vrhovni kadrovnik je zaskrbljeno potožil: »Naše podjetje navznoter ne komunicira. Zadnje ankete kažejo, da zaposleni menijo, da o ničemer nič ne vejo. Informacijska blokada je očitna. V našem internem časopisu pišemo samo še o piknikih in sindikalni ponudbi ozimnice. Kje so novosti s trga, nagrade, inovacije in patenti? Zaposleni preprosto nočejo več pisati.«

Šef raziskav in razvoja ugotavlja, da že nekaj časa na tehnologiji in razvoju namenjenemu blogu na intranetnih straneh ni novih objav. Prispevkov je bilo malo, sodelujočih avtorjev pa še manj. Intranetni forum je tako ali tako že zdavnaj neslavno umrl po nekaj deset objavah.

Informatičarji so, oboroženi z zunanjimi izvajalci, nedavno v širšem krogu predstavili zapleten projekt obnove internega komuniciranja. Povezave baz podatkov, komunikacijskih portalov, informacijskih tokov in sistemov za upravljanje z vsebinami so se zapletle v preobilen kolač, zabeljen s preveč evrskimi ciframi.

Glavni direktor se je popraskal po čelu. Izhoda iz krize ni bilo videti.

Dokler se nekaj bistrih glav ob srkanju kave ni spomnilo na kos krame iz skrinje spletnih aplikacij družine Web 2.0. Twitter se sicer v veliki večini primerov uporablja za »obveščanje o niču« in krajšanje dolgočasnih dopustniških dni. Do 140 znakov dolga sporočila res ne prenesejo več vsebine kot na primer tek v visokih petah se mi zdi del globalne kapitalistične zarote. Ker pa so ljubitelji kave vedeli, da je koristnost aplikacije odvisna od konteksta, v
kateri se uporablja, so si pobliže pogledali, kako je z rabo Twitterja v poslovnem svetu. Ta je po svetu že dokaj razširjena.

Twitter je večdimenzionalni odgovor na prej omenjene tožbe.

  • Objave ne zahtevajo dolgotrajnega pisanja ter zahtevne strukturne in slogovne dodelave. Avtor pač odtipka idejo, preblisk ali vprašanje. Ti se v trenutku pretvorijo v predmet odprte diskusije.
  • Zbirka objav različnih avtorjev se zlahka prenaša na različne spletne strani in v druge aplikacije. Naj tu naštejemo le objavo twitterskih nizov na osebnih blogih, spletnih straneh in Facebook profilih.
  • Objave so sledljive, z nekaj dodatnih orodij pa postanejo dragocen vir za vsebinsko in kvantitativno analiziranje. Teme se razvrščajo po pomembnosti, času objavljanja, avtorjih, vsebinskih oznakah (tagih), ...
  • Spremljanje objav ne zahteva aktivne udeležbe zaposlenih. Zaradi možnosti naročanja na obvestila o novih objavah poteka spremljanje po načelu »push«.
  • Uvajanje v podjetje je časovno, tehnološko in stroškovno nezahtevno. Ker je močno podprt s strani skupnosti uporabnikov in razvijalcev, je združljiv z razširjenimi internimi informacijskimi okolji podjetij, kot je na primer SharePoint.
  • Twitter ob uvedbi ne predstavlja dodatne dejavnost zaposlenih. Z njim se znebijo vsaj dveh. Pisarjenju poizvedb prek maila in vrtenja telefona.

Člani uprave so se tako odločili za poskusno uvedbo. Olajšanje je prišlo že po nekaj tednih. Zaposleni so navdušeno tipkali kratka sporočila. Novosti in delovne zadrege niso bile več skrivnost. Ker jih je bilo veliko, so skrbniki prek analiz določali, kateri posvetiti več pozornosti. Pisci so dobivali takojšen feedback in njihova delovna motivacija je strmo rasla ...















update: .ppt, ki sem ga pripravil za svojega delodajalca:


Foto: mallix

Digitalni jaz in elektronska tesnoba

Kako se predstavljaš drugim na spletu? Kakšno percepcijo želiš oblikovati? Pustiš, da se ta vzpostavi kar sama ali jo poskušaš obdržati v strogih, s preverljivimi dejstvi določenih okvirih? Sprašujem tako posameznike kakor podjetja, manjša in večja.

Digitalni jaz – izraz mi je ljubši kot na primer spletna identiteta – je zelo tekoča, mastna in težko opredeljiva kategorija. Bolje osveščeni uredniki spletnih mest svojim bralcem že svetujejo, po katerih straneh, platformah ali skupnostnih portalih naj najprej pobrskajo, preden bi si drznili govoriti o resničnem (?) poznavanju določene osebe, skupine ali organizacije in njihove dejavnosti. Na splošno verodostojnost spletnih virov informacij se kljub navidez zanesljivemu kriteriju pogoste rabe vendarle še ne moremo povsem zanesti. 

Toliko za zdaj o skrbi za pogled od zunaj. Obrnimo kamero.

Verjetno se strinjate, da je oblikovanje enotne in jasno določene identitete na spletu zaželeno, koristno in ne nazadnje udobno. Podjetja se rešijo težav s prepoznavnostjo, mnenji in morda celo z (ne)zvestobo odjemalcev. Slehernikovo spletno življenje je lahkotno, varno in fokusirano. Eh, pa kaj še!

Elektronska tesnoba je trenutno naravno stanje uporabnikov spleta. Koliko uporabniških imen in gesel morate poznati? Pošiljate elektronska sporočila in preverjate po telefonu, ali so bila zares prebrana? Zakaj morate imeti hkrati odprte tri chat aplikacije? Zakaj se hkrati predstavljati na Facebooku in LinkedInu? Gotovina je še vedno bolj »tapravi« denar kakor vtipkana številka kreditne kartice, mar ne?

Digitalni jaz je v resni krizi kljub plejadi aplikacij in spletnih mest, ki naj bi poenotila njegovo upravljanje. Je kriza posledica nikoli zrelih spletnih tehnologij ali ljudi?